Ali poznate mariborske mite in pripovedke?

Skoraj ni Mariborčana, ki ne bi poznal pripovedke o pogumnem čevljarčku (ponekod je omenjen krojaček), ki je pred približno 500 leti Maribor rešil pred Turki. Legenda pravi, da so Turki pridrli iz doline reke Pesnice proti Mariboru tako iznenada, da se prebivalci niso mogli več pripraviti za obrambo. Zaprli so težka mestna vrata, dvignili mostove, toda jarkov pred obzidjem niso uspeli napolniti z vodo. Turki so poskakali v prazne jarke in začeli na več mestih izpodkopavati obzidje, da bi se samo porušilo in jim odprlo pot v mesto. Toda načrt jim je prekrižal junaški deček. Mestne poglavarje je prosil, naj ga oblečejo v turška oblačila, da bo šel k zapornicam, ki so zapirale vodo v Treh ribnikih. Ponoči se je splazil iz mesta in se mimo turških napadalcev prebil do zapornic. Napel je vse svoje moči in sprostil zapornice, voda je napolnila jarke zalila Turke in jih pregnala.

Poslikava Gostilna pri Treh ribnikih

Maribora v resnici ni rešil čevljarček ampak sreča, saj je Turke dohitel ukaz vodje, da se morajo zaradi bližajoče se zime vrniti.

V reki Dravi so utapljali čarovnice, tam domujeta tudi dva povodna moža

Tudi reka Drava, ta tisočletna spremljevalka mariborskih prigod ima svoje legende. Z njo je močno povezano čarovništvo. Nekateri viri namreč trdijo, da so Mariborčani ženske, ki so jih prepoznali kot čarovnice, utopili v reki Dravi. Najbolj znani primer kaznovanja čarovnic se je zgodil leta 1580, ko je teolog Jakob Bithner čarovništva obtožil tri Mariborčanke. Vse tri so zašili v vreče in jih utopili v Dravi. Tako »milo« so jih kaznovali zato, ker niso priznale zveze s hudičem, temveč le zastrupitve, zavdajanje z boleznijo in delanje neviht.

V Dravi sta svoj dom našla tudi dva povodna moža, Gestrin in Vodovnik. Gestrin prebiva v vodnih vrtincih, ki so za dravske splavarje smrtno nevarni. Splavarji se lahko Gestrinu odkupijo tako, da mu v vodo vržejo prstan, zavit v ruto. Zlatnino imajo še posebej rade namreč Gestrinove spremljevalke, vodne deklice.

Sredi cmrka se kajkrat pokaže kuštrava glava vodnega moža Gestrina. Brada in lasje ga pokrivajo do pasa; sive ribje oči žalostno zro iz barus. Včasih zavesla do peči na bregu in se ogreva na soncu. Pa nog pri tem nikoli ne pokaže iz vode. A saj jih niti ne more, zakaj namesto nog ima plavute, kot loparje velike.

Josip Brinar – Pohorske bajke in povesti

Dravski vodovnik je poetična zgodba o zvesti ljubezni in maščevalnosti neuslišane ljubezni. Tragično smrt izzovejo tri vodovnikove hčere, ki se zaljubijo v zemeljske brate, splavarje. Ker imajo ti že izbrane zemeljske neveste, so vodovnikove hčere užaljene in maščevalne. Vodovnikovi vrtinci povzročijo njihovo smrt. Na dan poroke najmlajšega od sinov, se vodovnikove hčere maščujejo še zadnjič, v dravske vrtince potegnejo ženina in nevesto.

V skrivnostni Dravi živita Gestrin in Vodovnik (foto: Pixabay)

Z Dravo je povezana tudi pripoved o Dravski roži, v kateri nastopajo hladnosrčna limbuška graščakinja, zmaj na Kačjem otoku (Mariborski otok), drvar in njegovi trije sinovi. Zanimivo pripoved si lahko preberete na tem naslovu.

Nekje na dnu reke Drave raste bajno lepa dravska roža, ki ima neki tako čudovito močan vonj, da zaradi njega krivičen človek umre… Jaz pa imam kamnito srce, strupeno, kot je kačji strup, zato se te rože maščevalke ne bojim! Nasprotno: dravsko rožo hočem vsekakor imeti vsajeno pod mojim oknom. Pod oknom naj zraste in se razcveti dravska roža in na mojem srcu naj poskusi svojo čudovito moč, ki jo je bojda vsrkala iz naše zemlje… Njo mi poišči na dnu reke Drave ter mi jo prinesi!

Dravska roža – Jože Tomažič

Podobne motive najdemo tudi v Brinarjevi Kačji kraljici, Hudalesovi Gadji kraljici in Šmitkovem Kačjem otoku.

Z Dravo so povezane tudi legende o Dravskih vilah, ki lahko pogubijo mladeniče, če le ti zavrnejo njihovo ljubezen.

Kjer je hudič odkrhnil del Pohorja je danes Črno jezero

Veliko pripovedk in mitov se je spletlo tudi na Pohorju. Najbolj znana je tista o nastanku Črnega jezera in Pekerske gorce. Brinarjeva bajka govori o tem, da so Mariborčani zaradi trgovanja po Dravi postajali vse bogatejši in s tem tudi vse bolj prevzetni. Ob tem so pozabili na Boga in grešili. Hudič je zato Boga poprosil, če bi lahko vse grešne duše kar naenkrat spravil v pekel. Bog se je strinjal in dal hudiču do polnoči čas, da opravi, kar si je zadal. A Marija, sveti Areh in sveti Bolfenk so Boga prosili, naj bo milosten do Podravcev, saj niso vsi razuzdani in grešni. Bog jim predlaga, naj peklenskemu poglavarju kar najbolj otežijo delo. Tik pred polnočjo stopi predenj Marija, ki je vse bregove Drave zavarovala s solzami nedolžnih prebivalcev, nevidni ščit solz pa hudiča ustavi.

Pa zgrabi skalo z rokami in jo trešči na vso moč preko ravnine. A pečina ne doseže Maribora ne Drave. Na ravnici pod znožjem Pohorja se je zapičila v zemljo in je ostala tamkaj do naših dni. Gola skala se je po dolgih, dolgih letih obrasla in hvaležni Mariborci so ji na teme postavili lično cerkvico. Semkaj, na Slovensko Kalvarijo, še danes radi hodijo častit Marijo in se ji zahvaljevat.

Josip Brinar – Pohorske bajke in povesti

Iz solz, poškropljenih po okoliških bregovih je pognala žlahtna vinska trta. Mariborčani od takrat ne hrepenijo po zlatu in zakladih, raje zahajajo v pohorske gozdove, kjer si krepijo dušo in srce. Radi zavijejo tudi do Črnega jezera, ki naj bi nastalo isto noč.

Tam, kjer je peklenšček odkrušil skalni vrh na Planinki, tamkaj se ogleduje zdaj sonce v jezerskih oknih, odprtih sredi zelene, rušnate planje.

Josip Brinar – Pohorske bajke in povesti

S Pohorjem, natančneje s Poštelo je povezanih še nekaj zgodb o poštelskem zakladu. To območje je namreč že dolgo poseljeno, ljudje pa so v različnih dobah odkrivali ostanke preteklih časov. Ta odkritja so skozi zgodovino navdihovala zgodbe o poštelskem zakladu. Vsekakor pa velja pravilo, da tisti, ki odkrije zaklad, o tem ne sme na glas govoriti, ker ga hudič takoj ukrade.

Da bodo vedeli še drugi....

leave a reply